|
|
Stari ribiči so govorili, da je začaran, da je zaljubljen v morsko deklico. Prihajal je vedno bolj pogosto in osamljeni nočni
sprehajalci so ga videli, kako je ves moker lezel iz morja. Potem je kakor v sanjah odtaval k svojim hangarjem, cez kak dan ali dva pa je spet prišel.
To se je nadaljevalo celo poletje, jeseni pa so ga našli utopljenega na obrežju. Imel je polna usta morske trave.
Bila je sirena, so govorili ljudje;
Poljub je bil predolg, pa je vdihnil vodo, ali pa ga je tudi ona vzljubila in ga ni pustila nazaj. Če je tako, potem zdaj v drugem telesu
plava z njo po morjih in je neskončno srečen."
Prestregel je nejeveren in prestrašen pogled otroka in mi rekel: "Dobro, pa nič, nič ni res..."
Jaz pa sem vedel, da je res, vse res.
Lenobno poležujem na skali. Ovohavam jo; vonj po soli, to, česar jezero ne premore: opojen vonj daljnih poletij, prvih ljubic,
starih knjig iz knjižnice, spomin, ki kakor manjkajoč ton v akordu ne dovoli čiste kadence. Če smo ljudje vsak svoja melodija,
so dogodki naša harmonija: zgodi se, da zvenimo razglašeno, celo... Dremež me odnese.
Ko se zbudim, sem poln moči. Zaspati na Punti, v neposredni bližini počivališča mesečeve ribe, tisočletne
popotnice skoraj človeškega obraza, blizu podvodne strmine, ob kateri sem se neštetokrat na dah potopil in se poln nečesa
novega dvigoval na površje, je razkošno, skoraj zapeljivo.
Sedim na skali tik ob morju in si obuvam plavutke. Morje je prijazno, obliva mi noge in me boža, vabi me.
Uvodna beseda : Marjan Tomšič
Likovna interpretacija : Fulvia Zudič
Lektorja : Aljaž Grošelj in Marjeta Stegel
Prelom in tisk : Pigraf d.o.o. Izola
Založba : Libris, Koper
Posebna zahvala gospodu Andreju Jermanu.
|
|
|
