|
|
Posebno lepo pa so se po ulicah igrali bliski mestnih luči ob deževnih večerih. Neskončno rad je skakal po lužah in
sprožal raznobarvne pljuske, ki so skakali iz sicer temnih, svinčeno sivih luž...
Z notami pod pazduho je skakal iz luže v lužo in igra svetlobe je kakor nežna roka, ki otira otroške solze,
brisala profesoričine besede in turobno vzdušje učilnice v glasbeni šoli. In prav ves se je predal lužam. Skakal je vanje
in škropil, opazoval vodo, imel mokro v škornjih, mokre hlače, mokra lica. Hlipanje se je mešalo z izbruhi odrešilnega smeha.
Nepomembni so postali prstni redi, lestvice, etude in neskončna ponavljanja, nepomemben je postal zaskrbljen izraz na sicer dobrohotnem
profesoričinem obrazu. Z vsako lužo bolj. Tako se je maščeval tistemu klavirju, tistemu vzdušju, ki je sprožilo,
da je postajal klavir vsako lekcijo večji, tipke vsakič dlje, da se je kot kakšna ogromna mučilna naprava razlezel
po celi učilnici, jo napolnil in sobe sploh ni bilo več, še za najdrobnejši zvok ne. Zbrisal ga je. Izmil z vodo vseh luž na
poti domov.
Notri, v sebi, pa je ohranil nekaj dragocenega. Morda je bil akord, morda le prgišče besed, ni vedel.
Vedel je le, da mora to obvarovati, da to preprosto mora storiti.
Uredil in spremno besedo napisal Matej Juh
Likovno opremil Jurij Kocbek
Jezikovno pregledala Darinka Koderman Patačko
Za založbo Peter Kovačič Peršin
Prelom in tisk Pigraf d.o.o., Izola, 2007
Posebna zahvala gospodu Zdravku Slami.
|
|
|
